Prve medicinske sestre v Prekmurju

Po prvi svetovni vojni so bile zdravstvene in higienske razmere v naši šele nastali državi zelo težke. Razsajale so nalezljive bolezni, ki so imele značaj socialnih bolezni, umrljivost dojenčkov in splošna umrljivost sta krepko presegali evropsko povprečje. Vzrok za tako stanje je bila nizka prosvetljenost, zato je tedaj ustanovljeno posebno ministrstvo za narodno zdravje skrbelo predvsem za raziskovanje in zatiranje nalezljivih bolezni in za zdravstveno prosveto. Toda zdravstvenih zavodov in zdravnikov je bilo zelo malo, primanjkovalo je tudi izobraženega zdravstvenega kadra in materialnih sredstev. S finančno pomočjo higienske sekcije Lige narodov in Rockefellerjeve fundacije so najprej odprli Šolo narodnega zdravja v Zagrebu in Centralni higienski zavod v Beogradu. Iz teh fondov so tudi štipendirali naše specialiste za preventivno medicino v medicinskih centrih Evrope. Leta 1923 je bil ustanovljen Higienski zavod v Ljubljani. Šola za medicinske sestre je bila najprej odprta v Zagrebu, leta 1926 pa tudi v Ljubljani. Leta 1927 je bila organizirana enotna slovenska služba za vso državo, leta 1930 pa ustanovljena tako imenovana higienska organizacija zdravnikov pod vodstvom dr. Andrije Štamparja. Medicinska sestra Lucija Šebök, ki je prišla v zdravstveno službo v Prekmurje že leta 1933, takole opisuje tedanje zdravstvene in socialne razmere v Prekmurju:

»Pokrajina ob Muri je bila močvirna, saj jo je Mura s svojimi pritoki in rokavi večkrat poplavljala. V vsaki vasi je bilo tudi več manjših ali večjih mlak, ki so se z leti izgubljale ali pa so jih zasipavali. Verjetno so nastale pri gradnji hiš, saj so bile tedaj vse stare hiše zgrajene iz blata in lesa, le najnovejše so že zidali z opeke. Hiše so stale tesno skupaj, družine so imele veliko otrok; štele so po 10 in tudi 15 ljudi, ki so stanovali v eni, največ dveh sobah s kuhinjo. Tla v hišo so bila prstena, okna majhna in še ta zastrta z lončnicami. Vodnjaki so bili plitvi in odkriti, preblizu neurejenih gnojišč in stranišč, gnojnica je pogosto tekla kar prek dvorišča, poleti pa je bilo v hišah in okrog njih ogromno muh. Precej boljši je bil gorički predel, že zaradi svoje lege; tudi hiše niso bile tako strnjene. Ker je bilo prebivalstvo na Goričkem v precejšnji meri evangeličanske in kalvinske vere, so tod imeli običajno le po enega, največ tri otroke, in večje kmetije. Ob Muri pa so bila posestva razdrobljena, bila je revščina, zato so odrasli poleti hodili na sezonska dela v Slavonijo. Delali so le nekaj mesecev, zaslužek je bil slab, večinoma so pripeljali le zrnje za kruh.«

V socialnoekonomskih in higienskih razmerah so se seveda pojavljale epidemije nalezljivih bolezni, trahom in tuberkoloza pa sta bila v Prekmurju endemična. Na tem področju je bil tedaj od vseh socialno-medicinskih problemov najbolj pereč trahom, zato so začeli s sistematičnem odkrivanjem in zdravljenjem trahomskih bolnikov. Sprva sta to delo opravljala zdravnik in trahomska sestra iz trahomske bolnišnice Prelog v Medžimurju, ki sta ob določenih dnevnih prihajala v Mursko Soboto. Okoli leta 1930 pa je bila odprta protitrahomska postaja v Murski Soboti. Za zdravnika le-te je bil imenovan mladi okulist dr. Jože Pečan, Štamparjev učenec, ki se je specializiral za zdravljenje in zatiranje trahoma v trahomski bolnišnici v Prelogu. Bil je zdravnik preventivec v Prekmurju in je zelo cenil poklic in delo medicinskih sester. V pomoč mu je bila dodeljena, razen trahomske sestre Genovefe Pitamic, še medicinska sestra Antonija Arko, ki je delala v preventivni zdravstveni službi.

Dr. Pečan je v Prekmurju začel sistematično pregledovati vse prebivalstvo in obolele za trahomom takoj zdraviti vsaj dva- do trikrat tedensko. Bil je podjeten zdravstveni delavec in dober organizator. V vseh večjih, močno okuženih krajih je ustanovil ambulante za zdravljenje trahoma, da bi imeli bolniki pomoč pri roki in s tem večjo možnost za ozdravitev.

Takrat so v Sloveniji začeli zidati zdravstvene domove, ki naj bi skrbeli predvsem za preventivno dejavnost. Prvi zdravstveni dom je bil ustanovljen v Lukovici leta 1926. Na pobudo dr. Pečana je Higienski zavod v Ljubljani leta 1932 v Murski Soboti zgradil in opremil za tedanje razmere lep zdravstveni dom, ki je bil eden izmed prvih štirih v Sloveniji. V njem je bil protitrahomski oddelek z bolniškimi posteljami, šolska poliklinika, stanovanje dr. Pečana in soba za medicinske sestre. Prva medicinska sestra v njem, Antonija Arko, je po enem letu odšla, na njeno mesto pa je prišla medicinska sestra Helena Mastnak. Ta je v zdravstvenem domu ostala kaka tri leta, nato pa odšla v Ljubljano. Za medicinsko sestro Arkovo je prišla leta 1932 za nekaj mesecev v službo v zdravstveni dom v Murski Soboti tudi medicinska sestra Draga Krhlanko-Bidovec, ki je umrla prve dni po osvoboditvi za posledicami mučenja in izčrpanosti.

Ko je bila leta 1929 naša država razdeljena na 7 banovin, je vsa javna zdravstvena služba delovala v okviru združenih zdravstvenih občin, ki so jih vodili banovinski zdravniki. Te so bile v Prekmurju v Murski Soboti, na Cankovi, pri Gradu, v Križevcih, Beltincih, Dobrovniku in Lendavi. Banovinski zdravniki so opravljali preventivno zdravstveno dejavnost na svojih področjih, in sicer cepljenje, sistematične in kontrolne preglede šolarjev ter zdravljenje siromašnih. V zdravstvene postaje na širših območjih združenih zdravstvenih občin so bile tem zdravnikom dodeljene tudi medicinske sestre, ki so poleg svojega rednega dela, v času, ko ni bilo cepljenj in sistematičnih pregledov, tudi zdravile trahomske bolnike. Za to jih je usposobil dr. Pečan, tedanji šef Zdravstvenega doma v Murski Soboti.

Na Zdravstveni postaji Grad, pri dr. Lukmanu, je bila od leta 1933 pa verjetno vse do okupacije medicinska sestra Marija Špalir. V Murski Soboti je bila pri združeni zdravstveni občini v službi medicinska sestra Zinka Šemrl, ki pa je kmalu odšla in je po osvoboditvi službovala v Novi Gorici.

Na njeno mesto je 1. decembra 1933 prišla medicinska sestra Lucija Košica-Šebök. Zdravnik Združene zdravstvene občine Murska Sobota je bil tedaj dr. Štefan Vučak. S sestro Šebökovo sta pregledovala šolarje tudi v Šolski polikliniki Zdravstvenega doma v Murski Soboti, večinoma pa sta delala v terenskih šolah soboške občine. Šolsko polikliniko v Murski Soboti je tedaj vodil okrajni zdravnik dr. Albin Gregorc.

Medicinske sestre v stari Jugoslaviji niso rade ostajale v Prekmurju, zato se njih število ni večalo, le menjavale so se in največkrat jih je morala medicinska sestra Šebökova v Zdravstvenem domu nadomeščati. V prvih letih je morala večkrat dalj časa sama delati na vseh oddelkih Zdravstvenega doma, se pravi v Šolski polikliniki, Otroški posvetovalnici, Ambulanti za siromašne in v Protitrahomskem centru. Poleg tega je še pomagala pri kopanju otrok v javnem kopališču v kletnih prostorih Zdravstvenega doma in pri zdravljenju trahoma v protitrahomskih postajah na terenu. Tedaj je bila v protitrahomski službi Zdravstvenega doma tudi trahomska sestra Pitamiceva.

Za sestro Šebökovo sta leta 1934 prišli v zdravstveni dom medicinski sestri Marica Močnik in Tončka Dovič, ki pa sta tu ostali le kratek čas. Po letu 1934 je prišla v zdravstveni dom medicinska sestra Anica Volčič, ki je delala na vseh oddelkih, razen na trahomskem, vse do okupacije. Medicinska sestra Lučka Šebök se je potem lahko bolj posvetila delu v Protitrahomskem dispanzerju, delala pa je še pri banovinskem zdravniku dr. Vučaku na terenu soboške občine. Patronažno službo so medicinske sestre v Prekmurju pred okupacijo opravljale samo v nujnih primerih.

Ker je bil teren obsežen, osebja pa premalo, se je dr. Pečan že v začetku odločil v prvi vrsti za močno zdravstveno preventivno dejavnost. Letake in brošure, ki jih je pošiljal Higienski zavod iz Ljubljane, so sestre razdeljevale po ambulantah in šolah. Pri splošnih pregledih prebivalstva je dobila vsaka družina literaturo o nalezljivih boleznih, predvsem pa o osebni higieni, saj sta bila poleg slabih socialno ekonomskih razmer prav nečistoča in neznanje vzrok za širjenje trahoma ter drugih nalezljivih bolezni, predvsem črevesnih, ki so se pogosto pojavljale.

Oktobra 1934 je izbruhnila epidemija griže, predvsem v večjih vaseh ob Muri. Bolnišnica v Murski Soboti je bila že prenapolnjena z dizenteričnimi bolniki, saj so ti ležali tudi na zasilnih ležiščih na hodnikih bolnišnice. Tudi lesene barake, ki so jih tedaj postavili na dvorišču bolnišnice, med nekdanjim internim oddelkom in sedanjo kuhinjo, so bile napolnjene z njimi. Zato je Higienski zavod iz Ljubljane odprl izolirnico v tedanji veliki novi šoli v Odrancih. Poslal je tudi dva zdravnika in ambulantni avto s šoferjem, ki je v spremstvu zdravnika pobiral bolnike po hišah in jih vozil v izolirnico. Vse tri sestre iz Zdravstvenega doma v Murski Soboti (Šebök, Mastnak in Pitamic) so same, le z dvema strežnicama, več kot mesec dni skrbele za sto bolnikov dnevno, dokler se bolezen ni polegla in je bilo bolnikov le toliko, kolikor jih je bolnišnica lahko sprejela.

Za zatiranje trahoma na tako obsežnem območju je bilo premalo kadra, zato je dr. Pečan naprosil banovinsko upravo za namestitev še dveh medicinskih sester. Tako sta s 1. majem 1934 nastopili službo v Prekmurju medicinski sestri Franca Klup-Šimonka in Milena Omrzel-Grčar. Po dvomesečnem usposabljanju za zdravljenje trahomskih bolnikov v Zdravstvenem domu v Murski Soboti, je Šimonkova odšla v Zdravstveni dom v Lendavi, ki je bil leta 1934 dograjen, Grčarjeva pa je čez pol leta prišla v Trahomsko postajo v Črenšovcih, kjer je pod nadzorstvom dr. Pečana zdravila trahomske bolnike. Pred prihodom teh medicinskih sester so zdravile trahom na lendavskem terenu priučene trahomske sestre, tako na primer v Bistrici Peganova, v Trnju Lebanova, v Lendavi Pirkmarjerjeva.

Zdravstveni dom v Lendavi je leta 1934 vodil okrajni zdravnik dr. Danilo Lipnjak, leta 1935 pa dr. Avgust Korbar. Delo prve medicinske sestre v Zdravstvenem domu Lendava, sestre Šimonkove, je bilo vsestransko. V začetku se je večji del ukvarjala z zatiranjem trahoma, ki ga je bilo na Lendavskem območju največ, pozneje pa se je lahko posvetila zdravstvenemu varstvu mater in otrok.

Delo medicinske sestre v občini Lendava je bilo večkrat zelo naporno, posebno na terenu, sestra Šimonkova pa je bila večji del v patronažni službi. Prva leta še ni obvladala madžarščine, madžarsko prebivalstvo pa ni znalo slovensko, zato je bilo sporazumevanje še posebej težko. Na splošno pa so jo povsod z veseljem sprejemali in njene nasvete upoštevali. Zorala je ledino na področju patronaže, pridobila si je zaupanje mater, ki so jo same iskale in prosile za nasvete. Redno so prinašale zdrave otroke v posvetovalnico tudi iz oddaljenih krajev.

V Prekmurju je bila zelo razširjena tudi tuberkuloza, zato so okoli leta 1934 v Murski Soboti ustanovili Protituberkulozno ligo, dobrodelno ustanovo, ki je vodila boj proti tej, takrat še težko ozdravljivi bolezni. Predsednik lige je bil dr. Franc Bratina, tedanji okrajni načelnik, tajnik pa takratni šolski nadzornik Gustav Čižek. V tričlanskem odboru lige je sodeloval tudi okrajni zdravnik dr. Albin Gregorc.

Centralna tuberkulozna liga v Ljubljani je leta 1935 v Murski Soboti ustanovila protituberkulozni dispanzer. V začetku je deloval v prostorih Splošne bolnišnice z rentgenskim aparatom bolnišnice. Najprej je dispanzer vodil dr. Silvij Brandieu, šef bolnišnice, nato dr. Oman, internist, potem pa dr. Houška, internist bolnišnice, ki je imel svojo privatno ordinacijo v sedanji ulici Arhitekta Novaka. Ko je Splošna bolnišnica odpovedala prostore dispanzerju, se je ta preselil v nekdanjo Geigerjevo hišo na Titovi cesti, kjer je dobil tri sobe. Protituberkulozna liga je tedaj iz sredstev, ki jih je dobivala iz članarine, podpor podjetij in občin ter plačil za preglede kupila v Nemčiji rentgenski aparat.

V protituberkuloznem dispanzerju je bila kaka tri leta v službi tudi redovnica Sester svetega križa, ki je odšla v Maribor. Pri razpisu za delovno mesto medicinske sestre so takrat zahtevali tudi fotografijo, ker so menili, da bi sestra morala biti tudi lepe zunanjosti. Ko je bil Protituberkulozni dispanzer v Geigerjevi hiši in je v njem ordiniral dr. Oman, mu je pomagala tudi takratna administratorka Splošne bolnišnice Marija Zrim, slikarka iz Murske Sobote. Zrimova je opravljala tudi patronažne obiske pri tuberkuloznih bolnikih v Murski Soboti in okolici. Na obiske se je vozila s kolesom, včasih pa tudi s službenim avtomobilom Zdravstvenega doma, skupaj z dr. Pečanom in medicinsko sestro, kadar sta ta dva opravljala protitrahomsko službo na istem terenu. V dispanzerju so tedaj tudi sistematično pregledovali delavce tedanjih večjih podjetij Murske Sobote, na rentgenske preglede pa so prihajali bolniki iz celega Pomurja. Pozneje se je dispanzer preselil nazaj v bolnišnico in vodil ga je dr. Franc Piskernik. Med okupacijo pa je bil dispanzer v zdravstvenem domu in je v njem ob dr. Piskerniku delala administratorka iz nekdanje Cvetičeve tovarne, Marjeta Železen.

V letih 1932 in 1933 so se odločile za poklic medicinske sestre tri Prekmurke. Med njimi je bila Sidonija Šimonka iz Lendave. Najprej je obiskovala učiteljišče v Mariboru, leta 1934 pa ljubljansko šolo za zaščitne sestre. Toda ni je dokončala. V tretjem letniku je zbolela in žal kmalu umrla. Druga od teh je bila Karolina Šiftar-Žugec iz Gorice v Prekmurju, ki je leta 1935 končala ljubljansko šolo. Vanjo se je vpisala po končanem sedmem razredu gimnazije. Tretja, Helena Pintarič-Ravnič iz Bogojine, je v letih 1933 do 1936 obiskovala triletno zagrebško šolo za sestre pomočnice. Pred tem je bila na mariborskem učiteljišču. Poklic medicinske sestre je vse tri že kot učenke prevzel, sprijateljile so se in se med seboj obiskovale. Ravničeva je že 1. julija 1937 prišla v službo v Zdravstveni dom v Murski Soboti, na Protitrahomski oddelek, toda že decembra istega leta je to službo pustila.

Med okupacijo je v Zdravstvenem domu v Murski Soboti stanoval dr. Jožef Javorsky. Dr. Pečan je moral kot zaveden Slovenec takoj po okupaciji proč. Tedaj so v zdravstvenem domu delovale Posvetovalnica za bodoče zakonce, Posvetovalnica za noseče ženske ter Posvetovalnica za dojenčke in majhne otroke, ki so delale enkrat tedensko, terenske otroške posvetovalnice v okoliških vaseh pa enkrat mesečno. Posvetovalnico v Murski Soboti je vodil dr. Javorsky s pomočjo sestre Šimonkove, ki je med okupacijo delala v Zdravstvenem domu v Murski Soboti. Terenske posvetovalnice pa je vodil dr. Endre Szabo iz Murske Sobote. Patronažno službo je v Zdravstvenem domu organizirala in vodila medicinska sestra Valentova iz Madžarske. Bila je višja medicinska sestra in je pred sestrsko šolo končala učiteljišče. Obiskovala je noseče ženske, porodnice, novorojenčke, dojenčke, majhne otroke in šolarje. Pri šolarjih je enkrat mesečno pregledovala tudi čistočo. Protitrahomsko službo je med okupacijo vodil madžarski zdravnik dr. Szabo iz Lendave, ki je ob posebej določenih dnevih prihajal v Mursko Soboto. Za zdravljenje trahomskih zdravnikov so usposobili na dvomesečnih tečajih v Budimpešti priučene trahomske sestre. Ob prihodu medicinske sestre Valentove so tudi medicinsko sestro Šebökovo poslali na dvomesečni protitrahomski tečaj v Budimpešto.

Potem je sama zdravila trahom v Bakovcih, Krogu, Satahovcih in na Tišini. Istočasno s Šebökovo so poslali v Budimpešto tudi medicinsko sestro Šimonkovo, in sicer na tečaj za pripravo na strokovni izpit, po katerem je lahko delovno mesto dnevničarke – pripravnice zamenjala z delovnim mestom uslužbenke.

Po osvoboditvi je bila prva naloga naše zdravstvene službe obnova potrebnih zdravstvenih zavodov in šolanje strokovnih kadrov. Po letu 1953, ko so družbeno upravljanje uvedli tudi v zdravstvene zavode, se je število teh zelo povečalo, kakor tudi število zdravstvenih delavcev. Ukinjena je bila privatna zdravniška praksa, zdravstvena služba se je preselila na teren in njena kakovost se je znatno dvignila.

Tudi v Prekmurju so v tem obdobju obnovili precej zdravstvenih zavodov, odprli so nove oddelke bolnišnice, zgradili infekcijski oddelek in novi paviljon zdravstvenega doma, ustanovili so nove dispanzerje, mrežo otroških posvetovalnic pa so razširili po vaseh, z namenom, da bi pritegnili v posvetovalnice vse matere z otroki.

Z vrnitvijo dr. Pečana v Prekmurje kmalu po osvoboditvi je protitrahomska akcija ponovno oživela. Protitrahomski dispanzer v Murski Soboti in ekipa zdravnikov Higienskega zavoda v Ljubljani sta najprej spet opravila perlustracije celotnega prebivalstva na trahom. V vseh večjih vaseh Prekmurja so odprli ambulante za zdravljenje trahomskih bolnikov. Ker je bilo medicinskih sester malo, so organizirali v Zdravstvenem domu v Murski Soboti tri zaporedne tečaje za šolanje takoimenovanih protitrahomskih pomočnic. Tečaje je ustanovil Centralni higienski zavod Ljubljana pod vodstvom dr. Bojana Pirca, praktično pa je protitrahomske pomočnice usposabljal dr. Pečan v Centralnem protitrahomskem dispanzerju v Murski Soboti. Pri tem mu je veliko pomagala tudi medicinska sestra Lučka Šebök, ki je bila po osvoboditvi v službi v tem dispanzerju.

Protitrahomske pomočnice so pozneje ljudi pregledovale tudi po domovih, sumljive primere so pošiljale k okulistu, druge bolnike in socialno ogrožene pa so prijavljale medicinskim sestram v zdravstvenih domovih.

Ko je vodstvo protitrahomske akcije prevzela dr. Leja Talanyi, šefinja Očesnega oddelka bolnišnice, je bila medicinska sestra Šebökova premeščena na Okrajno higiensko postajo in nato v Zdravstveni center Murska Sobota. Njeno zadnje delovno mesto je bilo v patronažni službi Zdravstvenega doma. Takrat je praktično poučevala patronažo na Zdravstveni šoli v Murski Soboti. Upokojila se je decembra 1963.

V Zdravstveni dom v Murski Soboti je takoj po osvoboditvi prišla medicinska sestra Karolina Šiftar-Žugec. Po diplomi je delala v Vojni bolnici v Zagrebu vse do oktobra 1944, ko je odšla k partizanom v Moslavino. Delala je v Antitrahomskem ambulatoriju in sodelovala pri cepljenju otrok proti črnim kozam. V službo v Zdravstveni dom se je vozila od doma iz Gorice, toda že po nekaj mesecih je odšla v Vojno bolnico v Zagreb. V Zdravstveno postajo v Beltinci je leta 1946 prišla medicinska sestra Tončka Malina, ki je opravljala svoje poklicno delo na tem področju približno do leta 1950.

Prvega decembra 1946 se je vrnila v Zdravstveni dom v Mursko Soboto medicinska sestra Helena Pintarič-Ravnič. Tu je nato delovala pet let, v začetku na petih oddelkih Zdravstvenega doma, se pravi v Protituberkuloznem dispanzerju pri dr. Piskerniku, v šolski polikliniki pri dr. Sedkačku, v Otroški posvetovalnici, posvetovalnici za noseče žene in v Ambulanti za siromašne, kjer je sodelovala z dr. Vučakom. Sodelovala je tudi na tečaju za protitrahomske pomočnice v vseh tedanjih akcijah in pri cepljenju otrok na terenu. Leta 1950 in 1951 je vodila referat za zdravstveno zaščito mater in otrok pri Občinskem ljudskem odboru Murska Sobota.

Leta 1948 se je iz prostorov Zdravstvenega doma preselila Šolska poliklinika, pozneje pa tudi Protituberkulozni dispanzer. Nato so v teh oddelkih zdravnikom pomagale bolničarke v dispanzerju, med njimi Jelka Kuplen in Ema Temlin.

Še pred odhodom medicinske sestre Ravničeve v Slovensko Bistrico je na njeno delovno mesto prišla medicinska sestra Krista Klemenčič-Skalar, ki je nekaj časa nadomeščala medicinsko sestro v Zdravstvenem domu Lendava, pozneje pa se je odselila v Koper.

Medicinske sestre so v prvih letih po osvoboditvi delale na vseh področjih zdravstva in sodelovale v vseh zdravstvenih akcijah. Takrat je organizacija Rdečega križa skupaj s sindikatom zdravstvenih delavcev organizirala brezplačne zdravniške preglede po vaseh, in sicer ob nedeljah. V teh akcijah so sodelovale medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci. Obiskovali smo tudi ciganska naselja, razuševali, razkuževali in poučevali. Takrat je bila v Prekmurju epidemija oslovskega kašlja.

Pri zatiranju nalezljivih bolezni v Prekmurju so imeli precejšnje zasluge tedanji učitelji, piše sestra Lučka Šebök. Veliko so storili s tem, da so v šoli zahtevali čistočo, pregledovali otroke, če so ušivi, jih pošiljali na redno zdravljenje trahoma in pomagali pri cepljenju in zdravniških pregledih otrok. Ker so bile tedaj šole v vseh večjih krajih, so dobro poznali higienske in ekonomske razmere vaščanov ter socialno medicinske probleme. S tem so zdravstveni službi veliko pomagali in tudi sicer uspešno sodelovali pri njenem pionirskem delu.

Prvega decembra 1949 je prišla v Zdravstveno službo v Pomurje še medicinska sestra Elizabeta Vereš. V začetku je dve leti delala v Zdravstvenem domu Ljutomeru, leta 1952 pa je bila nameščena na Občinski ljudski odbor Murska Sobota kot referentka za zdravstveno varstvo mater in otrok. Večkrat je prihajala v Zdravstveni dom Murska Sobota in se sestajala z medicinskimi sestrami v patronažni službi. Vodila je tečaje za nego bolnika na domu. Ko je bila leta 1962 okraj Murska Sobota ukinjen, se je na Šoli narodnega zdravja dr. Štamparja v Zagrebu specializirala za področje prehrane in se leta 1963 zaposlila v Splošni bolnišnici v Murski Soboti kot dietetičarka. V času je vodila dietno prehrano tudi v Zdravilišču Radenci in je honorarno poučevala na Zdravstveni šoli v Murski Soboti. Pisala je referate s področja prehrane za sestrsko strokovno glasilo, a jih niso objavili. V bolnišnici ni našla dovolj razumevanja za sodobno dietetiko, zato je odšla v Berlin, kjer dela na kliniki kot dietetičarka.

Nekaj let po osvoboditvi so prišle prve medicinske sestre v Splošno bolnišnico v Mursko Soboto. Ko so redovnice odšle, je namreč v bolnišnici ostalo le nekaj civilnih bolničark, ki so se sprva usposabljale na tečajih, pozneje pa tudi v šoli za bolničarje. V Ljubljani je bila v tem času ustanovljena Višja šola za medicinske sestre in absolventke te šole so začele kmalu prihajati tudi v Prekmurje, najprej v bolnišnico ter v njej utirale pot naprednejši in kakovostnejši negi bolnika.

Prva medicinska sestra v bolnišnici je bila Cecilija Seliškar-Škraban, ki je tukaj nastopila službo 15. junija 1956. Prišla je iz Kliničnih bolnišnic Ljubljana, kjer je bila zaposlena od 1. septembra 1955. Več let je bila glavna sestra bolnišnice v Murski Soboti, potem pa glavna sestra Ginekološkega oddelka.

Prvega septembra 1956 je prišla v bolnišnico tudi medicinska sestra Marinka Planinc-Popit, ki je najprej štiri leta delala na Kirurškem oddelku, od 1. septembra 1960 pa je postala glavna sestra Transfuzijske postaje v Splošni bolnišnici.

1. novembra 1956 je prišla na Infekcijski oddelek sestra Sidonja Kuzmič-Zver, ki je bila od 1. avgusta do 1. oktobra tega leta v službi v otroških posvetovalnicah Zdravstvenega doma v Murski Soboti. Leta 1959 je nastopila službo na Infekcijskem oddelku tudi medicinska sestra Marjeta Drvarič, ki je pred tem nekaj mesecev delala na otroškem oddelku bolnišnice, jeseni 1964 pa je odšla na Zdravstveno šolo v Murski Soboti.

Na Internem oddelku je bila prva medicinska sestra Marija Potočnik-Apšner. Nekaj let je bila glavna sestra oddelka, nato je več let delala v patronažni službi Protituberkuloznega dispanzerja, pozneje pa je odšla na Zdravstveno šolo v Murski Soboti. Na Internem oddelku bolnišnice je bila leta 1959 in 1960 nekaj mesecev zaposlena tudi medicinska sestra Gabriela Zver-Skubic. Jeseni leta 1960 je postala prva inštruktorka za nego bolnika na Zdravstveni šoli v Murski Soboti, pozneje na Višji zdravstveni šoli v Ljubljani.

Na kirurškem oddelku bolnišnice sta bili še pred letom 1960 medicinski sestri Marica Verdelj in Agica Lebar, razen medicinske sestre Angele Zorko, ki je leta 1960 prišla na Kirurški oddelek iz otroškega dispanzerja v Murski Soboti. Sestra Lebarjeva je potem delala na Dornavi.

Na ginekološko-porodniškem oddelku je bila leta 1958 nekaj časa tudi medicinska sestra Olga Toth iz Beograda, od leta 1959 do 1963 pa medicinska sestra Marija Hajdinjak.

Skoraj vse medicinske sestre so po letu 1960 na svojih oddelkih nadzirale prakso učenk Zdravstvene šole Murska Sobota, nekatere od teh pa so tudi poučevale na šoli.

Ko je Protituberkulozni dispanzer imel svoje prostore na Pljučnem oddelku bolnišnice, je bila v njem zaposlena medicinska sestra Katarina Rous-Vinčec, in sicer od leta 1957 do 1962, ko je odšla na Zdravstveno šolo. Jeseni 1964 je bila imenovana za ravnateljico šole. Protituberkulozni dispanzer je do leta 1961 vodil dr. Ivan Amon, ki je bil pozneje šef Protituberkuloznega dispanzerja v Mariboru.

Naj omenim še medicinsko sestro Emo Barbarič-Kneževič, ki je nastopila službo v Zdravstvenem domu v Murski Soboti leta 1960 le za eno leto, nato je bila dve leti na Zdravstveni šoli, potem pa je odšla na Debeli Rtič za ravnateljico okrevališča.

Vse do leta 1958 je bila v Zdravstvenem domu v Lendavi nastavljena medicinska sestra Šimonka, za delo v tamkajšnjem Protituberkuloznem dispanzerju pa le bolničarka Lopertova, ki je nastopila službo že leta 1948. Njo je medicinska sestra Šimonkova vpeljala v patronažno službo za tuberkulozne bolnike.

Leta 1958 je prišla v Tuberkulozni dispanzer v Lendavi medicinska sestra Eda Jecelj in je ostala v tej službi do oktobra 1961. V Zdravstvenem domu Lendava sta leta 1959 nastopili službo še medicinski sestri Marija Gorše-Gobec in Gizela Balažic-Gyerkeš, ki je opravljala zdravstvenovzgojno dejavnost v občini Lendava. Obe sta opravljali tudi patronažno polivalentno službo v Zdravstvenem domu. Sestra Goršetova je vodila tudi tečaje za nego bolnika na domu in opravljala še drugo notranje delo v Zdravstvenem domu. Medicinska sestra Minka Božič iz Ljubljane je v Prekmurju vodila dvotedenske gospodinjske tečaje.

Ker je bila patronažna služba v Lendavi dobro urejena, so vsako leto pošiljali iz Višje medicinske šole v Ljubljani in iz Srednje šole za medicinske sestre iz Maribora po dve učenki letno na prakso v Lendavo. Od teh so nekatere potem ostale v Prekmurju, čeprav vse niso bile štipendistke Občine Lendava, oziroma zdravstvenega doma. V tem času je bil zdravnik Zdravstvenega doma Lendava dr. Vladimir Breznik, ki je prišel v Prekmurju takoj po osvoboditvi. Tudi v Zdravstveni dom v Mursko Soboto so pošiljali učenke medicinskih šol na prakso.

Delo medicinskih sester v Prekmurju je bilo tako pestro in obsežno, da se ga ne da na kratko opisati.

Prvega septembra 1957 se je iz Slovenske Bistrice in Ptuja vrnila v Zdravstveni dom v Mursko Soboto Helena Ravnič, in sicer v patronažno službo Otroškega dispanzerja, ki je bil ustanovljen po njenem prihodu. Delala je tudi v otroških posvetovalnicah v terenu. V Zdravstvenem domu je ob svojem prihodu našla otroško negovalko Angelo Lah, s katero sta potem v otroškem dispanzerju sodelovali vse do 1. septembra 1960, ko je Ravničeva prevzela vodstvo Zdravstvene šole.

Šef otroškega dispanzerja v Murski Soboti dr. Jože Zorko je zelo skrbel za napredek zdravstvenega varstva otrok. Razširil je mrežo terenskih posvetovalnic, vpeljal enotno metodo prehrane dojenčkov in organiziral izobraževanje babic. Sodeloval je pri pripravah za izgradnjo novega paviljona za dispanzer za žene in otroke ter zobno ambulanto.

1958. leta je prišla v Prekmurje iz celjske šole sestra Tončka Šuster – Sedonja. Odsek za zdravstvo in socialno varstvo Občinskega ljudskega odbora Murska Sobota jo je razporedil v Zdravstveno postajo Cankova, ker pa tam »medicinske sestre niso potrebovali«, je po enem tednu odšla v Zdravstveno postajo Križevci, kjer je vso zimo prezebala v nezakurjenih prostorih. Prvega marca 1959 je bila premeščena v Otroški dispanzer v Murski Soboti. Tu je delala predvsem v patronažni službi in je sodelovala tudi pri strokovnem izpopolnjevanju babic. Ko je bil leta 1960 v Zdravstvenem domu ustanovljen Patronažni center, je prevzela vodstvo. Tedaj je bila tudi imenovana v komisijo za kategorizacijo otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju za celo Pomurje. Petnajstega februarja 1963 je postala glavna sestra Ušesnega oddelka, leta 1966 pa glavna sestra bolnišnice.

Pred prihodom sestre Šusterjeve je bila leta 1958 v notranjem delu Otroškega dispanzerja zaposlena tudi medicinska sestra Marica Verdelj, ki je nato delala na Transfuzijskem in Kirurškem oddelku bolnišnice, potem pa odšla v Nemčijo. Leta 1959 je prišla v službo v Otroški dispanzer še medicinska sestra Angela Zorko, ki je kmalu odšla na kirurški oddelek bolnišnice.

Do leta 1960 so prihajale v službo v Zdravstveni dom tudi bolničarke in babice, ki so v šolskem letu 1962/63 na Zdravstveni šoli v Murski Soboti opravile 6-mesečni tečaj za prekvalifikacijo v medicinske sestre 3. vrste, ali pa so pozneje na Zdravstveni šoli obiskovale 3-letno šolo za odrasle. Več teh bodočih medicinskih sester je bilo tedaj tudi v zdravstvenih postajah Prekmurja in v bolnišnici.

Med pionirkami sestrskega dela v zdravstveni službi Prekmurja izstopata pred vsemi medicinski sestri Lucija Šebök in Frančiška Šimonka, ki sta vso svojo delovno dobo žrtvovali zdravstvenemu napredku Prekmurja: Šebökova 30 let, Šimonkova pa celih 35 let. Medicinska sestra Šebökova je skoraj vse svoje moči porabila za boj proti trahomu in k uspešnemu zatrtju tega je tudi ona prispevala velik delež. V svoji skromnosti se je spraševala, če je njeno delo rodilo sadove, če današnja blaginja v primerjavi z nekdanjo revščino in zaostalostjo ni morda samo posledica materialne blaginje in splošnega družbenega razvoja. Sestra Francka Šimonka je bila v tem pogledu bolj optimistična in v poročilo o svojem delu, ki je bilo predvsem patronažno, pravi:

»Hišni obiski so izredno občutljivo delo, sestra se prek njih približuje človeku, ki je kakorkoli prizadet in potreben njene pomoči; so pa tudi najbolj učinkovito sredstvo za dvig in širjenje zdravstvene kulture ljudi in posredno tudi za napredek zdravstvenega kakor tudi splošnega standarda. Seveda pa mora imeti medicinska sestra veselje do patronažnega dela, kajti pri tem se dnevno srečujemo z marsikaterimi problemi, ki jih ni mogoče reševati samo z znanjem.«

Dandanes se medicinske sestre vse bolj izogibajo delu na terenu, ker je najtežje. Sestri Šimonkova in Šebökova sta imeli veselje do terenskega dela in ljubezen do ljudi. Obe si vsekakor zaslužita osebno priznanje. Žal se jima Prekmurje še niti z najmanjšo pozornostjo ni oddolžilo za njuno življenjsko delo.

V tem poročilu je le na kratko opisano delo medicinskih sester, ki so v Prekmurje prišle pred letom 1960. Dotlej je namreč bilo v tukajšnji zdravstveni službi razmeroma malo medicinskih sester, tako da imamo vse, ki so ostale v Prekmurju dalj časa, za pionirke našega zdravstva. Iz Zdravstvene šole v Murski Soboti, ki je bila ustanovljena leta 1960, pa je kmalu začelo prihajati vse več medicinskih sester s srednjo izobrazbo; prihajale so tudi iz višje šole v Ljubljani.

Helena RAVNIČ,
upokojena višja med. sestra

Vir: 40 let Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Pomurja, 22.11.2000